S svojim delom si v svetu umetnosti in z iskrivostjo vztrajnega popotnika odstirate tančice skrivnosti. Pred platnom stojite zamišljeni in odmaknjeni v čudovit, nestvarno - stvarni svet. Vez, ki nastaja med sliko in vami, je nevidna. Ko nanašate barve, ki zažarijo in ugašajo, se svetlikajo v somraku, le vi veste, zakaj tako in ne drugače. Opazovalec to vez lahko doživlja po svoje, ne more pa ujeti vaših misli ter vibracij med sliko in vami. To je le vaša naveza, vaša popkovina! Slikarstvo je v vas ždelo in čakalo na primeren čas, da vzklije. Kdaj se je pognalo v rast, kdaj ste začutili omamni vonj barv?
Zares sem v slikarstvo »zabredel« razmeroma pozno. Po končani novomeški gimnaziji nikakor nisem ugotovil, kaj me veseli, kaj bi študiral in kaj bi v življenju delal. Razmišljal sem o študiju ekonomije, sociologije, psihologije... Skratka, bil sem popolnoma zmeden. Na koncu sem se odločil za umetnostno zgodovino, pa sem kmalu spoznal, da je ta poklic zame pasiven in premalo izpoveden ter ustvarjalen. Kmalu potem sem se vpisal na arhitekturo, kjer me je študij veliko bolj zadovoljeval, vendar me je neka notranja sila neprestano gnala k platnu in čopiču. Po kar nekaj letih, kljub temu, da sem bil na področju arhitekture in grafičnega oblikovanja že močno vpet in dejaven, sem se, še sam ne vem kako, znašel tam, kjer se najbolje počutim – v slikarstvu.
V ateljeju na Lamutovi 5 v Novem mestu je veliko dnevne svetlobe. V tem prostoru dihate svoj zrak, tu prebiva vaš notranji jaz, ki dobiva novo obliko, ko snujete v svojem najglobljem čutnem svetu. Kaj razmišljate takrat, ko ustvarjate? Sledite srcu, tečejo poteze same od sebe ali imate načrt pripravljen že prej?
Navadno imam osnovno zamisel na nek način postavljeno, princip mi je jasen, sporočilo tudi. Vendar tisto, kar začne nastajati na platnu, hitro dobi svojo lastno moč in slika si začne utirati pot čisto po svoje. Tako sem kot slikar naenkrat v ustvarjalnem dialogu s tistim, kar na platnu nastaja spontano. Slika torej povratno vpliva name in skupaj razvijeva poseben odnos po načelu daj-dam. Skoraj vsaka slika me po svoje zapelje, gre za nekakšno duhovno avanturo brez jasnega izida. V tem je čar ustvarjanja, ki je preplet predanosti, magije in skrivnosti. Skrivnost je otipljiva, a misterij ostaja, čeprav je morda videti drugače. Slikanje je za vas življenje, je vaše pisanje, vseobsežnost izrazne volje in obenem zavedanje, da konca ni, da je razpotegnjen v neskončnost. V svoji umetnosti se izražate predvsem na klasičen način in ste razumljivi širšemu krogu občinstva. Svet pod Gorjanci je za vas dovolj obsežen in duhovno bogat, da tukaj najdete vse odgovore na slikarska iskanja.Sam se v slikarstvu najlažje in najraje izražam ikonografsko, figuralno, slikovito, če hočete, na tako imenovani klasični način. Tudi zato, da sem razumljiv širšemu krogu občinstva. Pri tem pa mislim, da sploh ni pomembno na kakšen način se umetnik izraža, ampak kaj pove, ali čuti v sebi kakšno vsebino, potrebo po izpovedi, pripovedi, kritiki, analizi... Danes je v likovni umetnosti nešteto smeri in oblik izražanja, tako da se lahko vsakdo izrazi na način, ki mu najbolje ustreza in mu je najbližji. In prav je tako. Neka notranja sila me je neprestano gnala k platnu in čopiču.
Umetnikova usoda je umetnost. Narobe je, če razumemo Kraljevo iskanje in razvoj kot lov koraka s časom, smerjo ali celo modo. Vaše prizadevanje je resnejše, ni samo površinsko in je izrazito izpovedne narave. Ali v umetnosti nasploh iščete predvsem možnost, da čim bolj izrazite sebe?
V svojem slikarstvu seveda ne delam prav nič drugega, kot da poslušam svoj notranji glas in poskušam izraziti samega sebe, seveda s pomočjo simbolov, znakov, prispodob itd. Modne smeri slikarstva me res ne zanimajo. Delim namreč mnenje nekega slikarja, ki je dejal, da trendi prihajajo in odhajajo, jaz pa ne bi venomer prihajal in odhajal. Zelo pa me prevzame božanska lepota, ki so jo v svojih umetninah izrazili stari mojstri in magi slikarstva: Botticelli, Leonardo da Vinci, Vermeer, Caravaggio, Dali, Chagall, Picasso... Vaših slik se drži glas, da so lepe, kar v sodobni umetnosti ali kulturinasploh lahko včasih razumemo celo kot pomanjkljivost ali plehkost.
Svet okoli sebe doživljam predvsem kot veselje nad življenjem, ki je skrivnostno in nedojemljivo, je čudež vseh čudežev in samo po sebi lepo. Najbrž se to zrcali v mojih slikah in morda gre v vsem mojem slikarstvu res za izražanje »občutka lepote, ki zadošča sama sebi«, če citiram francoskega pisatelja Marcela Prousta. A v tem, da slike izražajo občutek ugodja in nekaj lepega, sam ne vidim nič slabega.  V zadnjih letih ste se uveljavili kot eden najboljših slovenskih portretistov. Uspešno ste se lotili ene najtežjih slikarskih veščin, s katero se ukvarja le malo umetnikov. Portretirali ste mnoge znane ljudi, naročila dobivate tudi iz tujine, vendar za svojo dušo upodabljate tudi navadne ljudi, otroke, klošarje,... Od česa je odvisen uspeh slike?
Portret je najbrž res najtežja slikarska preizkušnja in se ga zato loti le malo umetnikov. Je pa to hkrati tudi tržno najbolj zanimiva slikarska smer, kar me še posebno veseli. Večina portretov je narejena po naročilu. Velikokrat portretiram samo na osnovi fotografij, ki mi jih prinesejo naročniki. Na ta način se poučim o podobi portretiranca, o njem pa mi on sam ali naročnik, še veliko povesta, tako da si s svojimi očmi in asociacijami ustvarim njegovo duhovno podobo. Tako »oborožen« ga potem slikam. Poleg same fizične podobnosti obraza skušam portretiranca opredeliti tudi z ikonografskim ozadjem, znaki in simboli, ki se vežejo na njega. Končni uspeh je odvisen od marsičesa. Vsekakor za to potrebuješ veliko znanja, izkušenj in svojevrstno nadarjenost za to zvrst slikarstva. Ko je portret končan, takrat iz obraza naročnika ali njegovih bližnjih razberem ali mi je uspel ali ne. Njihova sodba je najbolj pravilna. | |
Čar ustvarjanja je preplet predanosti, magije in skrivnosti.Likovna javnost vas je najprej spoznala po novomeških vedutah in liričnih krajinah v žlahtno realističnem slogu. Pozneje ste vse presenetili z izvrstnimi portreti, zadnje čase smo priča seriji slik z erotiko nabitih ženskih aktov v drznih pozah, za katere se včasih
zdi, da so skoraj na meji opolzkosti.
Pojma opolzkosti si v zvezi z upodabljanjem ženskega telesa sploh ne predstavljam. Ženski akt je že od nekdaj privlačil številne ustvarjalce, ki jih je žensko telo navdihovalo pri umetniških stvaritvah. Tako je tudi z mano. Ženska je s svojo erotično potenco, pri čemer seveda ne gre le za telo samo po sebi, nadvse vznemirljiv in privlačen slikarski motiv. Včasih nastanejo res čudovite stvari. Sicer pa, kaj je sploh lepšega od ženskega telesa? Ko ste v dobi ustvarjalnega zorenja potešili raziskovalne strasti in pomiril notranje viharje, so se vaša likovna prizadevanja usmerila v upodabljanje del s simbolistično vsebino. V vašem ateljeju nastajajo nove stvaritve večjih formatov in drugačnega stila. Jih bomo lahko kmalu videli?
Konec tega leta bom imel v veliki galeriji Dolenjskega muzeja precej obširno in zahtevno razstavo, ki jo bodo potem videli še v Ljubljani in v Zagrebu. Slike so v nastajanju. Kot pravite, gre res za dela večjih formatov s simbolistično vsebino. Delovni naslov te serije je »Podobe iz sanj«. Kaj več o tem ne želim govoriti, sem namreč malo vraževeren in pravim: »Najprej skoči, potem reci hop«.  Čeprav imate v mestu ob Krki svojo galerijo, sami ne razstavljate pogosto. Kako to?
V obdobju desetih let, kolikor obstaja Galerija Kralj, sem v njej razstavljal le enkrat. Tudi sicer razstavljam malo, saj mislim, da je za to potrebna »kritična masa kakovosti«, ki se ne pojavi preveč pogosto. Zato pa je v moji galeriji v tem času razstavljalo več kot 50 različnih domačih in tujih umetnikov. Mislim, da je v tem pogledu galerija dala lep in pomemben pečat novomeškemu kulturnemu življenju. Še ta mesec bom galerijo preselil na Rozmanovo ulico 10 v Novem mestu. Ker se je v zadnjih letih v dolenjski prestolnici število razstavnih prostorov precej povečalo, zanimanje in obisk pa sta uplahnila, se bo Galerija Kralj v prihodnjem obdobju bolj posvečala produkciji in predstavitvam kakovostnih publikacij, katalogov, knjig, monografij, koledarjev, poslovnih daril s področja kulture, umetnosti arheologije itd., s poudarkom na naših dolenjskih koreninah. Že v preteklosti je Galerija Kralj na tem področju naredila marsikaj, v prihodnje pa bo tega še več. Brez čopiča bi lahko bili tudi glasbenik. V zgodnji mladosti ste bobnali v legendarni novomeški rock skupini Rudolfovo, katere skladba Grem domov v Novo mesto je postala kultna pesem. Bili ste popularni v vsej takratni
Jugoslaviji. Ob 25-letnici »posta« ste na novomeških muzejskih vrtovih pripravili nepozabni koncert. Si kdaj želite ponovno na osvetljen oder in pred publiko?
Na obdobje Rudolfovega me vežejo čudoviti spomini. Ta del življenja me je, vsaj mislim tako, pomembno oblikoval kot človeka, mi dal neko samozavest in orientacijo v življenju. Rudolfovo je vsaj v Novem mestu postala resnična legenda in Grem domov v Novo mesto prava novomeška himna. Tudi jubilejni koncert izpred leta in pol je bil slovesen in zares nepozaben. Stopiti na oder je bil vedno, še posebej pa po dolgih letih, zares vznemirljiv dogodek. Vendar pa se je, vsaj kar se mene tiče, s tem jubilejnim koncertom kakršnokoli aktivno delovanje v Rudolfovem končalo. Z omenjenega koncerta so ohranjeni živi posnetki, ki bodo najbrž ob primernem času predstavljeni na CD-ju in bodo prava poslastica za ljubitelje Rudolfovega.
Ali ste že naslikali svojo sliko vseh slik?
Ne, če bi jo, potem tega ne bi več počel! Dušan Pezelj
Foto: Aljoša Korenčan
|
