»Mislim, da bo tako do konca mojega življenja. Nekoč sem zapisal, da se človek nikoli zares od nekje ne odseli, temveč na nek način ostane tam, kjer je začel svoje življenje. Sam sem ga začel dober kilometer stran, čez hrib, v Čužnji vasi v občini Trebnje. V meni kraj, v katerem sem preživel otroštvo, še vedno živi. Leta 1958, deset let po mojem rojstvu, smo se preselili nižje v mirnsko dolino proti Mokronogu, vendar mene so ti kraji zaznamovali in še vedno se najbolje počutim tukaj.«

Mama in oče sta vam že zelozgodaj vcepila vztrajnost in nepopustljivost, ta zmagovalni duh vas spremlja še danes. Kakšni so spomini na otroška leta?

»Izredno lepi, enkratni: starša sta nam otrokom nudila veliko ljubezni, obenem pa nas naučila delati.
Veliko prostega časa sem preživel v naravi, vsakodnevno hodil k studencu po vodo, saj je na našem hribu, kjer smo živeli, ni bilo. Opazoval sem kače, iz listov oblikoval najrazličnejše figure, lovil polhe, občudoval mogočne Gorjance za našo vasjo,… z eno besedo: odraščal sem v pravljični deželi. Življenje po drugi svetovni vojni v teh hribovitih krajih ni bilo lahko, ljudje so veliko delali, da so se preživeli. Za ilustracijo naj povem, da je bila naša hiša edina v vasi, kjer kruh ni bil zaklenjen, lahko sem si ga privoščil vsak dan. Drugod temu ni bilo tako. Še dobro se spominjam dneva, ko smo v naši vasi dobili elektriko, to je bila za tiste čase velika zmaga. Živel sem otroško življenje, ki si ga je danes težko predstavljati.«

Na političnem parketu ste dejavni že 17 let. V dosedanji bogati politični karieri ste dosegli
nekaj odmevnih zmag. Kako ste jih doživeli?

»Zmago Krščanskih demokratov leta 1990 na prvih demokratičnih volitvah sem dejansko doživel kot presenečenje. Po tej zmagi so sledili tudi nekateri porazi, kar je v politiki normalno. Nad zmago na evropskih volitvah leta 2004 nisem bil toliko presenečen, me je pa presenetila zmaga v evropski konvenciji, ko so me prijatelji predlagali, da bom v predsedstvu konvencije zastopal vse države članice. Priznam, prijetno me je leta 2003 presenetilo imenovanje uglednega tednika European Voice, ko so me bralci razglasili za Evropejca leta; to nominacijo sem sam razumel kot priznanje Sloveniji. Res je, dosegel sem nekaj presežkov, na katere sem zelo ponosen, a v moji dosedanji politični karieri, za največjo zmago doslej smatram osamosvojitev Slovenije.«



Kam bi uvrstili vašo zmago nad težko boleznijo in kako ste doživeli to izkušnjo?

»Moja največja zmaga v življenju je gotovo zmaga v boju proti raku. Zame to pomeni drugo rojstvo. Vsi
vemo, da pri tej zahrbtni bolezni najprej »zadiši« po smrti. Kmalu po tistem, ko sem izvedel za diagnozo,
sem se ob podpori družine in prijateljev pobral in sprejel odločitev, da se bom boril do konca. Odločil sem se za zdravljenje po naravni poti in na koncu zmagal. Veseli me, da moja največja zmaga številnim ljudem, ki se soočajo s to zahrbtno boleznijo, daje optimizem, vero in zaupanje vase pri
premagovanju bolezni.«

V zgodovinskem prerezu nastajanja naše države bo za vedno zapisano, da ste bili predsednik prve demokratično izvoljene slovenske vlade. Nekateri ocenjujejo, da ste v dosedanjem političnem udejstvovanju to premalo unovčili. Se strinjate s to oceno?

/vzame si krajši predah, pogled usmeri proti hribom
za mojim hrbtom, obraz mu preplavi komaj viden nasmeh..op.p./ »Izhajam iz krajev, kjer so nas naučili, da se ne hvalimo, če smo uspeli, temveč naj o tem raje sodijo drugi. Pomembno je, da nam je ta zgodovinski met uspel in ponosen sem na vlogo, ki sem jo imel. Res je; s tem se nikoli nisem hvalil, čeprav velja, da je hvala v politiki v navadi.«

Kdaj je v vas dokončno dozorela ideja, da vstopite v tekmo za predsedniški prestol?

»Za kandidaturo so me nagovarjali že pred petimi leti, ampak takrat sem ocenil da imam premalo evropskih izkušenj. Zdaj, ko sem v tem vmesnem času pridobil evropske izkušnje, zadnji dve leti na najvišji ravni, ocenjujem, da je ideja za predsedniško kandidaturo dozorela. Do končne odločitve, da poizkusim stopiti še na to stopničko v moji politični karieri, so mi pomagali številni prijatelji iz gospodarstva, ki so ocenili, da bi bil pravšnji za tretjega predsednika Slovenije. Odločitev volivcev na jesenskih volitvah bo pokazala ali je bila ocena prava, sam menim, da sem se dobro odločil.«

Koliko vpliva pri odločitvi, dakandidirate za predsednika države, je imela vaša soproga?

»Žena Branka je v začetni fazi imela zadrške, menila je, da sem se na dosedanji politični poti dovolj namučil. Kasneje je to sprejela, danes jo čutim kot močno zaveznico, ki se je na samo njen svojstven način že vključila v dogajanje. Soproga zelo resno jemlje možnost, da bi lahko postala prva dama, čeprav o tem ni nikoli razmišljala. Mislim, da dobro ve, kaj ta vloga pomeni, vesel sem njene podpore, ker če je ne bi čutil, zanesljivo ne bi kandidiral.«

Očitno je predsedniški naziv med Slovenci in Slovenkami zelo mamljiv, imamo več kot ducat kandidatur. Vas tolikšno zanimanje preseneča?

»Tolikšno število kandidatov je posledica volilnega sistema, ki omogoča, da predsednika izvolimo neposredno na volitvah. (v Angliji, Italiji in Nemčiji predsednika voli parlament op.p.). Spoštujem vse kandidate, ki so napovedali, da se bodo spustili v predsedniško tekmo, vendar še enkrat ponavljam: volivci so tisti, ki bodo povedali, koga od nas si želijo za predsednika republike.«

Poleg številnih afer, ki smo jim priča v tem letu, ne moremo mimo trenj na relaciji predsednik vlade – predsednik republike. Je ta nehomogenost navzven dobra popotnica Sloveniji pred bližnjim prevzemom polletnega
predsedovanja Evropski uniji?

»Ne, to nikakor ni dobro! Prepričan sem, da mora politična konica na zunaj delovati enotno. Ne želim si konkurenčnih odnosov med najvidnejšimi predstavniki države. Na najvišji ravni mora biti sodelovanje navzven homogeno, nastali problemi, ki so sestavni del življenja, se morajo reševati za zaprtimi vrati, daleč stran od oči javnosti.«

Kakšna je v tem trenutku medijska podoba Slovenije v vaših očeh?

»Medijska slika se normalizira v smislu pahljače raznolikosti. Danes je težko reči, da vsi mediji poročajo enostransko, kot je bila praksa še nedavno tega. So mediji z višjo kulturo in so mediji z manj kulture poročanja. Sam medijev ne mečem v en koš, ocenjujem jih po kakovosti odnosa, ki ga imajo do resnice oz. stvarnosti. Vesel bi bil, če bi naš medijski prostor obogatil pravi konzervativni časopis, žal so bili vsi dosedanji poizkusi neuspešni.«

Ste tip politika, ki svoje stališče pove jasno, brez ovinkarjenja. Ste jih kdaj zaradi te pokončne drže, »dobili po prstih«?

»/prisrčen smeh../ O ja, nekajkrat, ampak ni mi žal.
Na ta način se je moja podoba med ljudmi izkristalizirala. Tudi zaradi te pokončnosti imam precej somišljenikov z leve strani, ki me kljub dejstvu, da pripadajo nasprotni strankarski opciji, podpirajo. To svojo odločitev argumentirajo z besedami: volil bom Peterleta, njegova linija je jasna in prepoznavna. Slednje na primer najbolje ponazarja režiser Jure Pervanja, ki me je javno podprl rekoč: »rodil sem se pod rdečo zvezdo, tu bom ostal do smrti. Za predsednika želim Lojzeta Peterleta, Borut Pahor pa naj gre prihodnje leto s stranko na parlamentarne volitve.« Moja kandidatura je že zdavnaj presegla okvir ene same politične opcije in to smatram za odliko.«



Glasba igra veliko vlogo v vašem življenju. Bo tako ostalo tudi v primeru, če boste izvoljeni za predsednika republike?

»Menim, da bom kot predsednik potreboval še več glasbe, kot jo potrebujem sedaj. Čim zahtevnejše
in odgovornejše je delo, tem močnejša je potreba po glasbi. Ko mi čas dopušča, igram za svojo dušo.
Veste, človek potrebuje trenutke samo zase.«

Verjamete v zmago na letošnjih predsedniških volitvah?

»Verjamem!«


Slobodan Jovič
Foto: Aljoša Korenčan