Ne vem, spominjam pa se, da je kladivo pristalo tik za mrežo. Trenerji so stali nedaleč stran, kladivo pa jim je letelo le malenkost nad glavo. Mi smo se smejali, trener Kevo pa se je tedaj precej razjezil, orodje je namreč lahko tudi nevarno.

Je trener Kevo že na začetku prepoznal vaš potencial za vrhunske dosežke?

Vprašanje je, kaj je Kevo opazil že na začetku moje športne poti. Kam pa bi lahko ves proces vodil, se vidi relativno kmalu. K sreči sem bil tedaj zadosti eksploziven; pri višini dobrih 180 cm sem tehtal samo 68 kg. Ampak z delom na treningih je nato kaj kmalu prišla do izraza moja talentiranost, eksplozivnost, potrebno je bilo samo še pridobiti na mišični masi…

Kakšni so bili začetki vaše športne poti? Kdaj ste prvič posegli po stopničkah?

Prvi uspeh sem doživel kmalu, po pol leta treninga, ko sem postal mlajši mladinski državni prvak. Takrat smo precej hitro ulovili konkurenco. Bili smo trije, štirje v Sloveniji, ki smo bili približno enakovredni, potem pa sem jih prehitel in že tedaj se je lahko opazila moja talentiranost… Nikoli nisem iz uspehov na športni poti delal velikih stvari. Zavedam se, da je to velik dosežek, veliko je (bilo) potrebno storiti za to, ampak vsak človek ima svoje omejitve. Kljub temu vem, da lahko še napredujem. Ko se ozrem nazaj, opazim, da sem imel dokaj idealen rezultatski razvoj, vse dokler niso nastopile poškodbe. Do 76 m sem tako rekoč prišel z idealnim razvojem. Drugače pa bi lahko rekel, da imam za sabo veliko kariero… Uspehe na poti obravnavam kot nekaj povsem normalnega, za to sem si izbral to pot.



Kakšni občutki prevevajo tekmovalca, ko na športni poti dosega tiste mejnike, v vašem primeru 60 m, kasneje 70 m?

Pri meni osebno, bom rekel, občutki niso bili nič posebnega. Vsak meter je z vidika napredovanja dobrodošel, s temi mejniki se nisem posebej ubadal, mogoče je bila nekaj posebnega zgolj daljava 80 m.

Ali je odločitev o ukvarjanju z vrhunskim športom težka?

Ne, če imaš šport rad, odločitev ni težka. Spomnim se, ko so mi vsi govorili, pojdi v šolo…, vendar se osebno nikoli nisem videl v teh stvareh. Imam to srečo, da me nikoli ni bilo strah iti za tem, kar imam rad. Ljudje se bojijo, da ne bodo finančno preskrbljeni, sam pa s tem nikoli nisem imel težav. In tako sem se podal v šport, v katerem sem se pač vedno videl pri vrhu. Ravno vizija, sledenje le-tej, je ključnega pomena… Pri nas je za večino športnikov nastop na olimpijskih igrah zgornja meja.
Dosežejo normo, gredo na olimpijske igre, ki so nedvomno velik dosežek, vendar se s tem hitro zadovoljijo in tudi omejijo. Potem še nekaj let trenirajo, vidijo, da od tega ni nič, in se umaknejo. Navkljub olimpijskim igram je potrebno iti naprej.

Vaše trenutne meje, daljave, je, kot pravite, še vedno mogoče premakniti? Cilj je kolajna na OI in svetovni rekord.

Svetovni rekord je dosegljiv, zakaj potem ne bi poskusil. Ljudje sicer mislijo, da je to nemogoče, sam pravim ravno nasprotno. Nekdaj je bilo nemogoče vreči 80 m, pa vidimo, da prav dolgo to ni veljalo. S časom, delom, potrpežljivostjo bo dosegljiv tudi svetovni rekord. Ob pogoju, da ne bo poškodb.

Mejnik 90 metrov? Je možen?

Ne vem, daleč je. (premislek) Odvisno. Gledam tekmovalce, nekateri med njimi so označeni za
izjemne talente. Ko pa se začno boriti za kolajne, takrat se razvoj pri veliki večini ustavi, predvsem zato, ker želijo vnovčiti uspeh, posledično ogromno energije usmerijo v drugo, nepravo smer. Sam te napake ne bom ponovil. Že zdaj, po vsega dveh tednih od svetovnega prvenstva lahko opazim, kako vsa ta pozornost vpliva na moj rezultat. Neverjetno. Zato bom do 15. novembra letos »tu«, potem me preprosto »ne bo.« Potrebno je nadaljevati. Kar poglejte, na daljavo 82 ali 83 m je prišlo že ogromno Športnikov, a nihče ne stori tistega koraka naprej. Včasih so bili Rusi na daljavi 86 m. Gotovo se bo našel posameznik, ki bo zmogel mejo 90 m. Torej, je možno.