Dan po podelitvi medijskih nagrad Televizije Vaš kanal, kjer je Tone Pavček prejel nagrado za življenjsko delo, se mu je življenje vrnilo v vsakdanji tok. Jutranji sprehod po sečoveljskih solinah mu napolni dušo in duha. Dolenjski pesnik z mediteranskim navdihom v Seči, na rdeči istrski zemlji, že leta neguje refošk in oljke. Pesnik, prevajalec, publicist, ki nas že polnih šest desetletij razveseljuje s pisano besedo. Pavček je dobrodušna in izjemno simpatična figura, ki skriva v sebi neko posebno energijo. Ta večni optimizem in hudomušne domislice, ki jih med pogovorom spretno veze in niza drugo za drugo, sogovorniku odpirajo nova spoznanja. Je zelo dober poslušalec, izreden govorec, njegovi odgovori nehote postanejo rime. Eden od znamenite četverice – s Kajetanom Kovičem, Cirilom Zlobcem in Janezom Menartom –, ki je leta 1953 izdala prelomno zbirko Pesmi štirih, v kateri so pisali o neuresničenih ljubeznih, starosti in smrti. Kljub temu, da bo 29. septembra letos dopolnil okroglih osem desetletij, je pred njim še veliko novih izzivov. Neutrudni popisovalec dolenjske krajine in tukajšnjega človeka verjame, da jih bo lahko uresničil. Uživa življenje z ženo Marijo, s ponosom govori o hčerki Saši, uveljavljeni gledališki igralki, in z bolečino v srcu se spominja prezgodaj umrlega sina Marka. In čeprav v eni svojih pesmi zapiše »Nekje na Dolenjskem so kraji, hiša, vinograd, košček polja... tam sem nekoč bil doma,« Tone Pavček iz dolenjske grude zares nikoli ni odšel.
21. marec je Svetovni dan poezije. Kako pesnik doživlja dan, ki se klanja njegovemu delu?
»Vsak datum ima neko dimenzijo in svojo posebnost. Recimo 11. september je dan terorizma, je dan smrti mojega sina Marka, je dan, ko je mojemu prijatelju Miklnu umrla žena, je pa tudi dan, ko se je kdo tudi zaljubil. Ali drugače rečeno: je dan, ki je lahko zelo različen. 21. marec je prvi dan pomladi in je tudi dan, ko se je rodil moj sin Marko. Tisti dan pred petimi desetletji je bil sneg, tako je bilo tudi letos. Letos sem na dan poezije dobil posebno darilo, izšel je namreč tretji natis sinove knjige. Praznik poezije je bil tako poduhovljen in poglobljen – ne samo spominski za nazaj, ampak tudi za prihodnost.«
Mlajša generacija pesnikov ugotavlja, da naj bi prihajali boljši časi. Se strinjate z mlajšimi stanovskimi kolegi?
»Nikoli ne moreš natanko vedeti, kateri so lepši ali slabši časi. Za pesnika so lahko tudi hudi časi ustvarjalni časi. Andrič je nekoč zapisal: ko sem bil zadovoljen sam s seboj in je vse teklo gladko, je bil to jalov čas, saj nisem nič napisal. Pesem je neka čudna reč, je dar, ki ti je dan ali pa ne. Gre s teboj in ko te pokliče, je to za pesnika praznik. Ta prvi navdih in občutenje pesmi v tebi je neskončno lep občutek, je samo razkošje. Nato sledi delo, saj je potrebno te občutke zliti na papir. Sreča je ta, da te pesem spremlja in zori v tebi. Sam sem imel v minulem letu veliko srečo, saj sem z nekakšno nerazumljivo lahkoto pisal in tako je nastala nova knjiga osemdesetih sonetov, ki bo luč sveta zagledala v teh dneh. Krstil sem jo po sinovem verzu »same pesmi o ljubezni«! V tej knjigi so pesmi mladeniča, ki hodi z dekletom, so pesmi moža, ki hodi z ženo, so pesmi starejšega človeka, ki se spominja svojih ljubezni. Če se vrnem na začetek; pesnik sam najbolje ve, v kakšnih časih ustvarja.«
Pravite, da vas pesem pokliče. Se spominjate, kdaj vas je prvič poiskala?
(radosten nasmeh in takoj je jasno, da se je v trenutku z mislimi preselil tja v mlada leta…op.p.) »Zelo dobro se spominjam svojih prvih verifikacij, bilo je v gimnaziji. Še danes verjamem, da je moja prva pesem bila stvaritev o zvezdah, vse ostalo ne bi mogel reči, da so bile pesmi. Pisal sem veliko, koliko je od tega res pesmi, to ne bom izvedel nikoli. Nekoč me je neka mala deklica vprašala, zakaj imam tako malo ljubezenskih pesmi? Res jih nisem imel veliko, zato sem si domislil lepo laž: ljubezen živim, ne pojem o njej.«
Je res, da je moralo preteči 35 let, da ste na Primorskem napisali prvo pesem?
»Ja, dolgo je trajalo, da me je pesem poiskala. Lahko sem pisal prozo, a verz mi ni šel izpod peresa. Ni bilo navdiha, to je pokrajina, ki ni bila čisto moja, bila mi je nekako tuja, ni mi zvenela. Ko mi je umrl sosed in je ta rdeča zemlja padala na njegovo trugo, je trkalo tudi name. Odprlo se mi je in v spomin nanj sem napisal prve pesmi. Zdaj lahko pišem pesmi o Istri, solinah, o vinogradih, oljkah in podobno. Vendar kljub temu, da že več kot štiri desetletja živim streljaj od solin v Seči, je ta pokrajina v meni še vedno drugačna, trša… Če želim, da mi duša poje, moram oditi na Dolenjsko v moj rodni Šentjurij pri Mirni peči. Tam je res vse zeleno in tam sem tudi jaz Zeleni Jurij.«
Kako pa vzdržujete vezi z rodno Dolenjsko?
»Enkrat mesečno moram oditi tja, da si dušo spiham. Hodim sam po svoji rodni grudi in se pogovarjam z otrokom, ki je v meni. Je pa res, da se je življenje precej spremenilo, ostali so le še spomini, a tudi ti bledijo. Vesel pa sem, da so se ohranile poti, po katerih sem nekoč davno hodil. Še vedno je utrjena steza od naše hiše do vinograda, po kateri sem hodil in mami pomagal pri delu. Mama mi je vsadila ljubezen do trte, vinograda, me naučila delati; hvaležen sem ji še danes.«
Vsako jutro se peš odpravite do sečoveljskih solin. Ta sprehod je neke vrste obred, ki je zelo pomemben dejavnik v vašem vsakdanjiku. Zakaj je temu tako?
(kratek razmislek in pogled skozi okno k solinam…op.p.) »Zjutraj ko vstanem, si skuham kavo, jo popijem in odpotujem. Grem tja dol k solinam, kjer me na rampi pozdravi stari portir in lastovice, kraguljke, bele čaplje, galebi… morje malo pljuska in veter se v fjordih poigrava s plitko vodo sem ter tja. Ko tako hodim po solinah, poslušam šepet morja in vetra, dobim občutek, da v tej zibajoči plitvini leži brhka deklica, ki ji morje obliva prsi in njene lepe obline. Če med hojo ne misliš na pregrešno deklico, ti slej ko prej jutranji sopotniki »prinesejo« kakšno rimo, ki si jo zapišem. Vedno imam pri sebi list papirja in svinčnik in redko se zgodi, da bi se vrnil domov s praznim papirjem. V zadnjih dnevih sem pisal o Kosmaču, spomine nanj in sem načičkal dobrih deset listov. Napisal sem eseje o solinah – Štirje letni časi – vsak letni čas je poslikal eden od slovenskim umetnikov.«
Ko zložite vkup pesem, ali jo prva vidi žena Marija?
(prisrčen smeh…op.p.) »O, to pa ne, še sebi je včasih ne pokažem (smejoče izpove, op.p.), skrijem jo in čakam. Vsa moja dela vedno najprej napišem na roko. Čez čas prepišem in popravim, nato pa zapišem v računalnik, ki ga imam zadnjih nekaj let. Me je pa zelo razveselilo, ker sem v sobi moje žene, na njeni nočni omarici, videl svojo knjigo. Glej sem si mislil: saj bere moje pesmi…«
Ste odličen vinogradnik, pridelujete žlahten refošk, ki bi ga pili tudi angelčki. Od kod ta ljubezen do trte in žlahtne kapljice?
»V vinu je življenje. Mama me je naučila ljubezni do trte. Pred več kot štirimi desetletji sva z ženo odkrila opusteli vinograd in skoraj podrto hišo. Hitro sva se zedinila in kupila. Zavihala sva rokave, obnovila vinograd in trta nama je bila hvaležna, saj je ponovno živela in rodila. Dejal sem si: poleg bele malvazije moram imeti še refošk. Z ženo sva zasadila refošk, danes je star 27 let, rodi dobro in je žlahten. Ampak v dolenjsko pokrajino sodi cviček, saj se čudovito prilagaja predvsem k dolenjski hrani. Svoj čas so mi nadeli naziv Dolenjski baron.«
Znani ste kot velik šaljivec in nepopravljiv optimist?
»Ja, res sem optimist, življenje poskušam ogledovati z njegove svetlejše plati. Ta optimizem verjetno izvira iz otroških let, ko sem bil majhno kilavo dete in so mi že držali svečo nad glavo. Ampak onkraj, nekje zgoraj, je natura rekla: opa, ne damo ga in moji patroni ter Sveti Jurij v Šentjuriju je rekel: ne dam ga. Natura je potem rekla, če ga ne damo, pa naj živi. Skozi življenje sem postal veliko bolj odporen, utrjen in verjamem v življenje.«
V dolgoletnem predanem ustvarjanju ste napisali 19 pesniških zbirk za otroke, med njimi še danes najbolj odmeva Juri Muri v Afriki, ki je s številnimi ponatisi doslej izšla v nad sto tisoč izvodih. Otroci na šolah se še danes razveselijo, ko jih obiščete in z odprtimi usti vpijajo vsako vašo izrečeno besedo…
»V zadnjem obdobju je teh obiskov vedno manj, res pa je, da imam do otrok poseben odnos; lahko bi rekel, da mi otrok ni nikoli dovolj. Otroška poezija je specifična, je igranje z besedami in motivi. Meni je pomenila brenkanje na tisto otroško dušico, ki se skriva v meni še danes. Zdelo se mi je imenitno, da se lahko postaviš na glavo in da svet stoji na glavi. Svet je tako otročji, strašno pameten in lep. Ta paradoks je drugačen, saj gledaš starejše iz drugega zornega kota in se sprašuješ ali niso bili nikoli stari pet let. Otrok v meni je še močno živ, tako sem še lani napisal knjigo z 21-imi otroškimi pesmimi. Zdi se mi čudežno, da lahko pri teh letih živim neko »otroško življenje«, da se te metafore obrnejo, zaiskrijo, te primejo za ostarelo roko in povedo neko pravljico ter odfrčijo. Res, to je čudežno in na to sem zelo ponosen. Za otroke sem vedno rad pisal.«
Ste prejemnik številnih nagrad: dobili ste Prešernovo nagrado, dve Levstikovi nagradi, Kajuhovo in Trdinovo nagrado ter Večernico. Televizija Novo mesto vam je podelila Ekran popularnosti za življenjsko delo, ob tej priložnosti ste prejeli tudi jubilejno osebno znamko Pošte Slovenije.
»Zelo lepo in prijazno je, da človek v letu, ko je njegovo okroglo leto, prejema v svoji ožji domovini, to je na Dolenjskem, priznanje, ki je prvo v tem letu takega pomena in take slave. Ta Ekran Vašega kanala za življenjsko delo me bo spominjal na to, da je treba kot slike v prostor umestiti vse tisto, kar je že umeščeno v nekem dolgem življenju ter kar bi še lahko dodali. Dolgega aplavza polne stoječe dvorane ne bom pozabil nikoli. Bilo je res lepo, bilo je veličastno in ponosen sem, da je vse to bilo namenjeno prav meni!«
