Nuša Derenda je s svojim izjemnim vokalom in energijo že nekaj let v vrhu slovenske glasbe. Na glasbeni sceni je dejavna dve desetletji, sodi med najdejavnejše izvajalke pri nas, saj nastopa praktično vsak dan. Nuša pravi, da je to zelo dobro za njene glasilke, saj so stalno »podmazane« in v dobri kondiciji. V desetletni solistični karieri je bila za izvedbo svojih pesmi večkrat nagrajena, nepozaben je njen nastop na Evrosongu leta 2001, ko je s pesmijo Energy očarala in osvojila odlično sedmo mesto. Nuša je še vedno polna energije, izžareva zadovoljstvo, ki samo potrjuje, da je s svojim življenjem zadovoljna. Je komunikativna, odprta in rada se veliko smeji; to odprtost pogreša med Slovenci, saj meni, da smo preveč vase zaprti. Na svojem prekrasnem domu v Artičah pri Brežicah, ima svoj mir in kotiček, ko se energična Nuša, kot jo poznamo iz odra, prelevi v prijazno gospodinjo, ki rada pri kuhi in peki eksperimentira. Njen zadnji kuharski podvig, sladica tiramisu, ki smo jo testirali ob obisku in nastajanju tega pogovora, je bil soglasno ocenjen s čisto petico. Odlični so tudi prvi odzivi na novo ploščo Prestiž, ki je po dolgem pričakovanju prišla na prodajne police. Nuša je več kot očitno, takšna kot vino – starejše je, boljše je!
Pred kratkim ste izdali svojo peto ploščo z naslovom Prestiž. V čem se nova plošča razlikuje od predhodnih?
Nova plošča se najbolj razlikuje po tem, da sem jo ustvarjala z novo produkcijsko ekipo in da je nastajala postopoma nekaj let. Po večletnem izredno uspešnem sodelovanju z Matjažem in Uršo Vlašič sem ugotovila, da nam je na nek način zmanjkalo energije, ni bilo več tiste prave motivacije, ki te žene naprej. Sprememba je bila nujna, s producentom Raayem in njegovo ekipo sem se zelo dobro ujela. Rada imam glasbo, uživam v njej in kar je najpomembnejše, seda,j ko je plošča na prodajnih policah, se izredno dobro počutim.
Kakšni so prvi vtisi, komentarji na ploščo; Nušo Derenda spoznavamo na drugačen nov način?
Prvi vtisi in odzivi so dobri, za nekatere je plošča presenečenje, saj je predvsem zvok nekoliko drugačen, manj strog, kot na prejšnjih projektih. Meni je to všeč, rada imam spremembe in menim, da ko si toliko časa na sceni, kot jaz, je potrebno v določenih obdobjih poslušalstvu ponuditi nekaj novega, svežega. Prepričana sem, da je za naše okvire plošča zelo dobro narejena, z eno besedo - sem zadovoljna.
Ali načrtujete večjo koncertno promocijo nove plošče Prestiž?
Še nikoli doslej se nisem podala na turnejo, res pa je, da o njej razmišljam že nekaj časa. Zelo veliko nastopam po Sloveniji, sem v stalnem stiku s poslušalci, na nastopih vedno pojem stare in nove pesmi. Kljub temu pa lahko napovem koncertno turnejo po Sloveniji za prihodnje leto. Načrtujem pa jeseni, točneje novembra, znova nastop v Cankarjevem domu v Ljubljani. Program koncerta še usklajujemo, sedaj razkrijem le toliko,da bo ta koncert, ob moji deset letnici solistične kariere drugačen, bolj za dušo, za sladokusce, zapela bom kakšno svetovno uspešnico..., no, vsega ne morem in ne želim povedati, želja je veliko; v prihodnjih mesecih bomo videli, kaj in kako bo moč dejansko uresničiti.
Letos mineva deset let odkar ste začeli solistično kariero, v glasbenih vodah pa ste že precej dalj časa?
Glasba mi je bila nekako položena v gene, saj sem že kot dveletna deklica prepevala in nastopala. Oče je pel v zboru, večkrat me je vzel s seboj na vaje. Glasba je bila moja sopotnica vse otroštvo: pela sem v zborih, nastopala kot solistka na prireditvah, obiskovala glasbeno šolo in se učila igrati harmoniko. No, moram priznati, da me učenje harmonike ni ravno navduševalo. Ob zaključku osnovne šole sem se pridružila skupini mladih glasbenikov; to štejem za svoje glasbene začetke.
Prva prelomnica, ki je odločilno vplivala na potek vaše glasbene kariere, se je zgodila v srednješolskem obdobju. Začeli ste peti v skupini, kjer je takrat igral vaš sedanji mož Frenk…
Na to obdobje me vežejo zelo lepi spomini. Takrat sem spoznala Frenka - svojega soproga. Glasbena skupina, v kateri je igral, je iskala pevko, in ... izbrali so mene. Začela sem nabirati pevske izkušnje, hodila sem na krajši pevski tečaj k Nadi Žgur, ki mi je pomagala izpiliti pevsko tehniko.Če danes pogledam z različnih zornih kotov na mojo dvajsetletno glasbeno kariero, sem z doseženim zadovoljna, res pa je, da je vprašanje, v katero smer (če sploh bi ostala v glasbenih vodah), bi se odvijala moja kariera, če ne bi spoznala Frenka.
Druga prelomnica, se je zgodila v letu 1998, podali ste se na solistično glasbeno pot. Danes, po desetih letih, ste s svojim izjemnim vokalom in energijo že nekaj let v vrhu slovenske glasbe.
Res je, v teh desetih letih sem dosegla veliko, res pa je tudi, da na začetku ni bilo lahko. Po sedmih letih profesionalne kariere z bandom, ko smo prekrižarili Evropo po dolgem in počez ter bili trikrat v ZDA, je bil prehod med solistke velika sprememba. Naenkrat sem bila na odru sama, to so bili popolnoma drugačni občutki, nove dimenzije, ki sem jih morala osvojiti. Prilagajanje ni bilo enostavno, ampak ker je želja v meni tlela že nekaj časa, je bilo vse skupaj lažje.
Leto 2001 je v vaši biografiji zapisano z » zlatimi črkami« - zmaga na EMI in nastop na Evrosongu v Kopenhagnu. Potrditev, da ste na pravi poti…?
Zmaga na EMI 2001 mi je prinesla še večjo medijsko pozornost, popularnost in če se danes po sedmih letih ozrem nazaj, lahko rečem, da je zame nastop na Evrosongu nepozabna izkušnja. Pesem Ne, ni res (Energy) je bila res dobra, skladba je bila polna energije in še danes mi, po tolikih letih, povedo, da je energija in pozitivno sporočilo same pesmi izžarevalo preko televizijskih zaslonov. Sedmo mesto je bilo odlično, čeprav je na začetku kazalo še bolje, saj sem bila na stavnicah pred finalnim nastopom, celo prva.
Kakšna skladba bo zmagala na letošnjem Evrosongu v Beogradu in katero mesto napovedujete Rebeki?
Nikoli rada ne napovedujem uvrstitve, čeprav me vsako leto okoli Evrosonga to sprašujejo. Čudežne formule tu ni, pesem mora biti močna, prepoznavna, imeti mora sporočilno vrednost… Menim, da v osnovi skladba, ki zmaga, ima neko energijo, pa naj bo to balada ali pa kakšna ostrejša glasbena zvrst. Je pa res, da se je Evrosong v zadnjih letih spremenil, veliko več je sodelujočih držav, to je postal predvsem velik šov… Za moj okus naša skladba ni noben presežek, res pa je, da je Rebeka zelo samozavestna in prodorna, tako da bo mogoče prepričala z energijo.
Če je leto 2001, zapisano kot eden od vrhuncev vaše glasbene kariere, pa je to v zasebnem življenju leto 1995, ko sta se s Frenkom poročila. Imam prav ?
Morda bo zvenelo patetično, ampak s Frenkom sva se preprosto »našla«. Smo srečna družina, zelo sem ponosna na svoja dva sinova Matevža in Gašperja. Čez nekaj dni, 20. maja, bova praznovala trinajsto obletnico poroke. Vesela sem, da mi Frenk stoji ob strani, me podpira in razume. Od začetka moje kariere me vzpodbuja, nasploh se najino zasebno in poslovno življenje prepletata. Frenk skrbi za poslovni in tehnični del, prepustila sem mu terminsko planiranje mojih nastopov in ostalih obveznosti. Ko mu to čas dopušča, me spremlja tudi na nastopih.
Čeprav sodite med najbolj dejavne koncertne izvajalke pri nas, predvidevam, da si vzamete čas tudi zase, kajne?
Seveda si vzamem čas samo zase in za svoje tri fante. Vendar tudi, ko imam prosto, je zaradi narave posla vse težje čisto izklopiti. Resnično veliko nastopam, tako da moram vzdrževati kondicijo; tedensko hodim na aerobiko, tečem, pa tudi kakšna masaža mi povrne izgubljeno energijo. Že četrto sezono zapored pa je v času od maja do septembra središče našega življenja, ko smo seveda doma, ob našem zunanjem bazenu. Ko prideš utrujen iz nastopa domov, je plavanje pod zvezdami, ki ti svetijo iz kozmosa, pravi balzam za dušo in telo.
Čigava je bila ideja, da na vrtu postavite zunanji bazen?
Bazen sem si želela že dalj časa in nasploh je pri nas tako, da jaz o stvareh, ki si jih želim, govorim na glas. To željo pogosto ponavljam in čakam, da pride pravi trenutek, pravi čas, da Frenk sprejme odločitev. Tako je bilo tudi z bazenom, ideja je zorela, Frenk se je odločil in že četrto leto plavamo v njem.
Ste mati dveh šoloobveznih otrok – Matevža, ki ima 12 let in Gašperja, ki jih šteje 10. Kako usklajujete poslovne obveznosti in materinstvo?
Narava mojega dela je takšna, da sem veliko odsotna. Otroka sta tega navajena, dobro se razumeta, sta pa zdaj v letih, ko me bolj potrebujeta, kot tedaj ko sta bila manjša. Materinstvo zahteva posebno energijo in z dobrim planiranjem in usklajevanjem obveznosti mi to zaenkrat kar uspeva. Oba sinova sta predana rokometu in obiskujeta glasbeno šolo – smer klavir. Oba s Frenkom ju spodbujava, da vztrajata v glasbeni šoli, saj vsako pridobljeno znanje v življenju lahko samo koristi. Kot vsaka mama, tudi jaz največjo pozornost namenjam šoli; moja najpogostejša vprašanja in skrb je, ali sta naredila nalogo, se učila..., skratka, ko sem v tej vlogi, sem takšna, kot vse ostale mame.
V javnosti se v zadnjem času pojavljajo vprašanja, kje so vzroki, da se slovenski glasbeniki družite manj, kot ste se nekoč. Ali ta ugotovitev drži? Ali je vzrok ta, da danes resnično lahko poje in izda ploščo že vsak, ki ima »pet minut časa«?
(krajši razmislek op.a.) Res je, glasbeniki se poredko družimo, nekateri se resnično držijo bolj zase. Pred nekaj dnevi sem poslušala radijski pogovor z legendarno pevko Eldo Viler, ki je dejala, da pogreša to odprtost in druženje med glasbeniki. Menim, da morda mlajši glasbeniki malo premalo spoštujejo starejše, izkušenejše, ki imajo daljši staž od njih, ki so na začetku kariere. Druga plat medalje pa je ta, da imava npr. dve izvajalki spoštovanje druga do druge, obenem pa sva si konkurentki. Sama imam nekaj dobrih kolegic, to so pevke, ki so dobre in jih cenim, saj so v življenju že nekaj dosegle. Meni ni blizu slog promoviranja, ki se v zadnjih letih vse bolj uveljavlja; najprej si pevec ali pevka ustvari ime in kariero, nato pa se začne kaliti kot pevec. Zame je to nesprejemljivo, žal mi je, da je danes tega vedno več!
Če bi zlata ribica, Nuši Derenda uresničila eno skrito željo, bi to bilo…?
Na isti dan, 30. marca, imava s Celine Dion rojstni dan! Že nekaj let me preganja misel, da bi skupaj zapeli na odru. 1. julija grem na Dunaj, na njen koncert. Morda tam srečam kakšno zlato ribico, ki bi mi pomagala uresničiti željo…verjamem pa, da bova nekoč s Celine Dion, zapeli skupaj!
